SL  |  EN 

Sodna praksa

Sodna praksa

Izbrana sodna praksa Slovenskih sodišč.

 

VIŠJA SODIŠČA


Odločba Višjega sodišča RS: VSK Sklep Cpg 145/2009

Pravno razmerje, iz katerega izvira cedirana terjatev, spremlja tudi klavzula o arbitražnem reševanju sporov. Za tovrsten dogovor je potrebno analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic iz prvega odstavka 428. čl. OZ.

Odločba: VSK Sklep Cpg 145/2009


Odločba Višjega sodišča RS: VSK Sklep Cp 498/2009

Predvidela sta pristojnost arbitraže za razrešitev morebitnih sporov med posameznimi udeleženci, ki nastanejo pri izvajanju določb Samoupravnega sporazuma. Sklenjenega arbitražnega dogovora ni mogoče uporabiti v pogojih spremenjenih družbeno - ekonomskih in lastninskih razmerij, ki naj bi imele po trditvah tožeče stranke zanjo za posledico pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Odločba: VSK Sklep Cp 498/2009


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep II Cp 859/2009

Leta 1995 veljavni ZPP ni dopuščal priložnostne arbitraže, ampak samo stalno.

Odločba: VSL Sklep II Cp 859/2009


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep I Cpg 927/2009

V obravnavani zadevi še vedno uporabljajo določbe XXXI. poglavja ZPP. Postopek se je namreč začel 31. 11. 2007, ZArbit, ki je začel veljati 09. 08. 2008 in je navedeno poglavje ZPP v celoti razveljavil, pa je v prehodnih določbah določil, da se postopki, ki potekajo pred sodišči na dan uveljavitve tega zakona, nadaljujejo po doslej veljavnih predpisih. Sodišče, pri katerem je vložena tožba o sporu, glede katerega sta se stranki dogovorili za pristojnost arbitraže, se izreče za nepristojno samo na ugovor tožene stranke, ki ga mora podati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

Odločba: VSL Sklep I Cpg 927/2009


Odločba Višjega sodišča RS: VDS Sklep Pdp 656/2010

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zatrjevala, da se je s tožnikom sporazumela o reševanju spora pred arbitražo v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravo kršitve, je tožnik lahko vložil tožbo neposredno na sodišče. Pri tem ni mogoče upoštevati sporazuma o arbitražnem reševanju spora, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi.

Odločba: VDS Sklep Pdp 656/2010


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep I Cp 1689/2010

Ker sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo za odločitev o predmetnem sporu pristojna v pogodbi navedena arbitraža, bi se moralo sodišče prve stopnje na (pravočasen) ugovor toženke izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljena dejanja in zavreči tožbo. Ker tega ni storilo, pač pa je nepravilno odločilo, da je pristojno, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odločba: VSL Sklep I Cp 1689/2010


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep I Cp 4507/2010

Ugovor krajevne pristojnosti in ugovor pristojnosti arbitraže se upoštevata le, če sta podana v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Odločba: VSL Sklep I Cp 4507/2010


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep I Cp 888/2011

Opustitev imenovanja arbitra s strani nasprotnega udeleženca tudi ne predstavlja zakrivljenega ravnanja nasprotnega udeleženca, zaradi katerega bi moral nasprotni udeleženec predlagatelju povrniti stroške po krivdnem načelu. Nasprotni udeleženec je svoje ravnanje utemeljeval z razlago med pravdnima strankama spornega pogodbenega določila glede reševanja sporov med strankama, ki pa je sodišče prve stopnje ni sprejelo. Neutemeljeno upiranje nasprotnega udeleženca samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje.

Odločba: VSL Sklep I Cp 888/2011


Odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep I Cpg 1082/2011

S pogodbenim določilom pravdni stranki nista jasno in izrecno izključili pristojnosti sodišča za reševanje sporov iz te pogodbe, ker je očitno predviden še nadaljnji postopek pred sodiščem. Tak zapis se zato ne more razlagati kot sporazum strank o tem, da spor predložita v reševanje izključno arbitraži.

Odločba: VSL Sklep I Cpg 1082/2011


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep I Cpg 218/2012

Sporazum strank mora predvideti obvezno naravo odločbe arbitražne komisije, sicer ga ni mogoče šteti za arbitražni sporazum. Ker je ravno volja strank o tem, da za reševanje medsebojnih sporov izključita sodno pristojnost, bistvena sestavina arbitražnega sporazuma, je ocena sodišča prve stopnje, da sporazum strank nima značilnosti arbitraže v smislu njenega bistva, ker za spore „pri izvajanju te pogodbe“ napotuje na sodno pristojnost, pravilna.

Odločba: VSL Sklep I Cpg 218/2012


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sodba I Cpg 747/2012

Volja strank, da želita s sklenitvijo arbitražnega dogovora izključiti sodno pristojnost in da bo imela arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne odločbe, mora biti jasno in nedvoumno izražena.

V konkretnem primeru niso podane okoliščine, iz katerih bi lahko sklepali na takšno voljo pravdnih strank. Arbitražni dogovor je vsebovan v enem samem določilu pogodbe, ki predvideva ustanovitev (ad hoc) arbitraže, pri čemer ni znan njen sedež niti število članov, ni določen postopek odločanja niti niso znane okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti pristojnost sodišča, ki bi imenovalo arbitra v primeru iz 466. člena ZPP-B.

Odločba: VSL sodba I Cpg 747/2012


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep I Cpg 1300/2012

[…]
Za spore med stečajnim postopkom je izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča, smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže.

Odločba: VSL sklep I Cpg 1300/2012


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep I Cp 398/2013

Značaj dogovora o arbitraži ima tako lahko le dogovor, po katerem je arbitražna odločba za stranki obvezujoča in dokončna. Iz vsebine arbitražnega dogovora mora jasno in izrecno izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena.

Odločba: VSL sklep I Cp 398/2013


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep II Cp 3450/2013

Če obstoji sporazum o arbitraži, mora stranka ugovor sodne nepristojnosti podati že ob svojem prvem procesnem ravnanju. To ne pomeni šele v odgovoru na tožbo, temveč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Odločba: VSL sklep II Cp 3450/2013


Odločba Višjega sodišča RS: VSM sklep I Cpg 288/2014

Sicer pa je bilo o tem, da bo o zahtevku v kontradiktornem pravdnem postopku odločalo stvarno in krajevno pristojno OS P, že odločeno s (pravnomočnim) sklepom VL 2013 z dne 19. 12. 2013, kar brez dvoma kaže na to, da bi se moral dolžnik na dogovorjeno pristojnost arbitraže, s katero ugovarja sodni pristojnosti, sklicevati (že) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri tem ni odveč poudariti, da mora dolžnik enako ravnati tudi v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča (glej drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Odločba: VSM sklep I Cpg 288/2014


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep I Cpg 589/2014

Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje spore.

Odločba: VSL sklep I Cpg 589/2014


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sodba I Cpg 1748/2014

Edini pogoj, ki ga je ZPP/99 določal za reševanje sporov pred domačo arbitražo, je bil, da gre za pravice, s katerimi stranke prosto razpolagajo. Določba 40. člena ZGJS ne izključuje arbitrabilnosti sporov iz koncesijskih pogodb. Določbo 40. člena ZGJS o ˝pristojnosti rednega sodišča˝ je mogoče razumeti le v smislu razmejitve med pravdnim postopkom in postopkom sodnega varstva v upravnem sporu. Načelo enake vrednosti dajatev ne zagotavlja enake vrednosti pogodbenih obveznosti v času, ko se morajo obveznosti izpolniti. Enaka vrednost dajatev mora obstajati ob sklenitvi pogodbe.

Odločba: VSL sodba I Cpg 1748/2014


 

Odločba Višjega sodišča RS: VSL sodba II Cp 1795/2014

Odločitev o zavrnitvi ugovora o obstoju arbitražnega dogovora je pravilna že iz razloga, ker toženčeva pravna prednica ni podpisala pogodbe o upravljanju, sklenjene s tožnikom. Arbitražni dogovor je namreč veljaven le, če je sklenjen pisno.

Odločba: VSL sodba II Cp 1795/2014


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sodba I Cp 131/2015

Pogodbo o arbitraži (četudi je oblikovana kot klavzula v enem izmed členov pogodbe) je treba obravnavati samostojno in neodvisno od pogodbe materialnega prava. To pomeni, da arbitražna klavzula velja le, če je sklenjena v pisni obliki med obema pravdnima strankama.

Odločba: VSL sodba I Cp 131/2015


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sodba I Cpg 768/2015

Tožeča stranka bi se s tem, ko se je s svojim podizvajalcem dogovorila za pristojnost arbitraže, morala zavedati, da bo treba v primeru spora prevzeti obveznosti, ugotovljene v postopku.

[…]

Odločba: VSL sodba I Cpg 768/2015


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep III Ip 2511/2015

Za primer, da sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili arbitražni sporazum, je le upniku dana možnost, da v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora sodni postopek ustavi, sodišče izreče za nepristojno, razveljavijo v postopku opravljena dejanja in zavrže predlog za izvršbo. Dolžniku pa zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma ni dana možnost ugovornega uveljavljanja sodne nepristojnosti. Navedena določba je bila v ZIZ vnesena z ZIZ-J, uveljavljenim 30. 7. 2014, ki pa se na podlagi 2. odstavka 83. člena ZIZ-J niti še ne uporablja.

Odločba: VSL sklep III Ip 2511/2015


Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep I Cp 2978/2015

Prevzem dolga z garantnim pismom oziroma s poroštveno izjavo ne pomeni vstopa v vse, tudi procesne dogovore, vsebovane v glavni pogodbi. Besedilo poroštvenih izjav tožencev se povsem jasno omejuje zgolj na prevzem obveznosti plačila. S poroštveno izjavo torej toženca nista vstopila v dogovor o arbitraži.

Odločba: VSL sklep I Cp 2978/2015


 

VRHOVNO SODIŠČE RS 


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cpg 2/2009

Obstoj arbitražnega sporazuma je ena izmed predpostavk, katere pomanjkanje ima lahko za posledico zavrnitev predloga za priznanje. Ta ovira v prvem odstavku V. člena NYK sicer ni posebej zapisana. Jo pa lahko s sklepanjem od manjšega na večje izpeljemo iz II. člena, (b) točke IV. odstavka in (a) točke prvega odstavka V. člena NYK, ki se sicer na II. člen tudi izrecno sklicuje. Po NYK se v postopku priznanja arbitražne odločbe na pomanjkljivost obstoja arbitražnega sporazuma ne pazi po uradni dolžnosti, čeprav mora predlagatelj zahtevi za priznanje (med drugim) predložiti izvirnik arbitražnega sporazuma iz II. člena NYK ((b) točka prvega odstavka IV; člena NYK). Predpostavko obstoja pismenega arbitražnega sporazuma NYK in domače pravo substančno urejata. Obstoj arbitražnega sporazuma je v postopku priznanja arbitražne odločbe tako treba presojati v dveh stopnjah: po pravu, na katerega napotuje (a) točka prvega odstavka V. člena NYK in po določbah domačega prava (ali II. členu NYK). Predlagatelj je izrecno zanikal obstoj arbitražnega sporazuma v postopku pred sodiščem v Republiki Hrvaški. To predlagateljevo izjavo, na katero se je nasprotni udeleženec skliceval, je sodišče prve stopnje moralo upoštevati v okviru interpretacijskega pravila iz drugega odstavka 99. člena ZOR (vsebinsko enak je drugi odstavek 82. člena OZ), po katerem je treba pri razlagi spornih pogodbenih določb iskati skupen namen pogodbenikov.

Odločba: VSRS Sklep Cpg 2/2009


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cpg 2/2012

V okviru pravice do kontradiktornega postopka mora biti udeležencem omogočeno, da se izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Imeti morajo možnost, da se izjavijo tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Pravica do kontradiktornega postopka se med drugim izraža v pravilnem vročanju vlog udeležencem, ki lahko nanje odgovorijo.

Odločba: VSRS Sklep Cpg 2/2012


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cp 2/2013

Ker se sodišče ni izreklo o navedbah nasprotnega udeleženca v odgovoru na predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe, je kršilo njegovo pravico do izjave.

Odločba: VSRS sklep Cp 2/2013


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cpg 1/2014

Pravila, po katerih je v konkretnem primeru postopal arbitražni organ, ne predvidevajo, da bi moralo o možnosti določitve arbitra stranko obvestiti Britansko združenje za kavo. O določitvi arbitra je nasprotno udeleženko skladno s točko (i) odstavka (b) 17. člena Pravil obvestila predlagateljica. O določitvi arbitra in o arbitražnem postopku je bila nasprotna udeleženka pravilno obveščena, zato razlog za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe iz točke (b) prvega odstavka V. člena Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb ni podan.

Odločba: VSRS Sklep Cpg 1/2014


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cpg 2/2014

Tudi če bi določba 40. člena ZGJS določala izključno pristojnost rednega sodišča (pa je ne), to po uveljavitvi ZPP/99 ne bi preprečevalo reševanja sporov iz koncesijske pogodbe pred domačo arbitražo. Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča.

Odločba: VSRS Sklep Cpg 2/2014


Odločba Vrhovnega sodišča RS: VSRS sklep Cpg 5/2014

Postopek eksekvature je namreč treba jasno ločiti od postopka izvršbe, saj ta vodi do nastanka (popolnega) izvršilnega naslova, ne pa do same izvršbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZArbit dopušča zavrnitev priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe le v primeru ne-arbitrabilnosti spora in nasprotovanja arbitražne odločbe javnemu redu. Opozicijski in impugnacijski ugovori dolžnika (na primer, da je dolžnik v vmesnem času obveznost že izpolnil) zato v postopek eksekvature ne sodijo. Enako velja za ugovor, da še ni potekel paricijski rok.

Odločba: VSRS sklep Cpg 5/2014


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep Cp 10/2014

Sodišče po drugem odstavku 41. člena ZArbit lahko zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe le, če je podan kateri izmed razlogov za razveljavitev iz 2. točke drugega odstavka 40. člena tega zakona, da pa nasprotna udeleženka obstoja takšnih razlogov ni izkazala.

Odločba: VSRS Sklep Cp 10/2014


Odločba Vrhovnega sodišča RS: Sklep III Ips 92/2014

Pogodbene stranke lahko spore v zvezi z medsebojnimi pogodbami podredijo arbitraži tako, da sklenejo ločen arbitražni sporazum, ali pa tako, da v pogodbo (oziroma splošne pogodbene pogoje) vključijo arbitražno klavzulo. Slednja ima avtonomno naravo in je, kljub temu da je vsebovana v glavni pogodbi, od nje neodvisna.
4. člen Rimske konvencije določa, da se v primeru, ko pogodbeni stranki nista izbrali prava, za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana, pri čemer se domneva, da je vez najtesnejša z državo, v kateri ima pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, v trenutku sklenitve pogodbe običajno prebivališče ali, v primeru subjekta s pravno osebnostjo ali brez nje, glavno upravo. Vrhovno sodišče posledično zaključuje, da je pri presoji vprašanja, ali predstavlja arbitražna klavzula v Splošnih pogojih del pogodbe in ali je veljavna, treba uporabiti švedsko pravo.
V obravnavani zadevi arbitražna klavzula odkazuje na arbitražna pravila Mednarodne trgovinske zbornice (International Chamber of Commerce - ICC), kar pomeni, da gre za institucionalno arbitražo. Taka klavzula je izvršljiva in popolna (četudi po vsebini omejena na nujni minimum), saj se nanaša na vse spore, ki izvirajo iz pogodbe oziroma so v povezavi z njo, ter odkazuje na njihovo končno razrešitev v skladu z omenjenimi arbitražnimi pravili. Arbitražna klavzula je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča veljavna.

Odločba: VS RS sklep III Ips 92/2014

Links - SidebarRight