V SREDIŠČU

Cooperation between in-house counsel and external counsel

doc. dr. Andreja Primec

Arbitrabilnost korporacijskih sporov se primerjalno pravno širi, zlasti zaradi naprednih sprememb v pojmovanju arbitrabilnosti »ratione materiae« in »ratione jurisdictionis«. V zvezi s prvim (»ratione materiae«) je opaziti popuščanje glede ozkega razumevanja pojma »razpolaganja z zahtevki«, saj zadeva, ki je predmet urejanja s kogentnimi pravili, samo zaradi tega še ni nujno nearbitrabilna. 

Učinek arbitražne odločbe »inter partes« ostaja temeljno pravilo, ki pa ga je ob izpolnjevanju določenih pogojev mogoče razširiti »inter omnes« na druge osebe (družbenike družbe), ki v konkretnem postopku ne sodelujejo, vendar so stranke arbitražnega sporazuma. V zvezi z »ratione jurisdictionis« je mogoče ugotoviti, da se tudi pogoj »izključne pristojnosti nacionalnega sodišča« ne obravnava več kot absolutna ovira arbitrabilnosti. 

To še zlasti velja za izključno krajevno pristojnost, medtem ko je pri določitvi izključne stvarne pristojnosti, potrebno upoštevati razloge za njeno določitev (varstvo interesov posameznikov, javni interes in podobno) in jo opredeliti kot oviro arbitrabilnosti šele po tem, ko smo zaznali tudi druge ovire (nasprotovanje mandatornim pravilom oziroma javnemu redu).